Z dramateso, igralko, režiserko, skratka – z vsestransko umetnico Majo Gal Štromar, ki je tudi pesnica, pisateljica (avtorica 15-h knjig), prevajalka, gledališka pedagoginja, diplomirana romanistka ter diplomantka Mednarodne šole za gledališče Jacquesa Lecoqa v Parizu, sva se minulo jesen našla po nekem nenavadnem naključju, ki ga gre pripisati super volilnemu letu; Ni namreč veliko manjkalo pa bi se našla na listu papirja, kamor so letošnji politični zmagovalci zapisovali imena kandidatov za volitve v mestni svet; K sreči – tako zdaj zatrjujeva v en glas – je bila komunikacija pripravljavcev tistih seznamov tako nikakršna, zagotovo pa hudo nerodna, da sva se od tam odmislila že po prvem, morda drugem koraku; Bila pa je to priložnost za intervju v oddaji iz niza A propos, kjer se prepričujemo, da sta umetnost in kultura morda pravi dejavnosti za popolno (postpandemično) okrevanje. To ni bilo njeno prvo srečanje z našim uredništvom in radijem; Aprila 2014 so bili zanj krivi njeni Podatknjenci, kakih 64 mesecev kasneje pa njena monodrama o v neskončnost oceana ali neba poleteli pilotki Amelii E., ki so jo z Zvezadno Mlakar in v režiji Doriana Šilca, uprizorili v ljubljanski Mali Drami; In tam, v Drami, točneje v Drama Kavarni smo na Miklavževo oddajo tudi posneli.
Po poletnem premoru se z oddajo A propos: Kultura za popolno okrevanje, ki jo tokrat pripravljamo s pomočjo in podporo Vzajemne zdravstvene zavarovalnice, premikamo s kulturo in umetnostjo na rob, ki močno presega delovanje in učinke covidne pandemije in katere posledice so nas navedle, da se lotimo v tovrstnih oddajah obravnavanih vsebin. Tokrat segamo na sam rob vojne v Ukrajini in hkrati v središče četrtkovega dogajanja na Festivalu Ljubljana.
