Radio KAOS

Same Babe s poslastico ob 90. obletnici rojstva Janeza Menarta

Uredništvo | 16. November 2019

Letos mineva devetdeset let od rojstva Janeza Menarta, pesnika
čigar opus predstavlja oblikovno tradicionalno in vsebinsko moderno poezijo. A Menartova
poezija je imela še eno, nenadejano posledico. Pred dobrim desetletjem je,
torej, spočela zasedbo Same Babe. Spodobi se in pravično je, da se Babe svojemu
neuradnemu in nenadejanemu botru poklonijo.

Ljubljana

Slovenski festival vin, dvaindvajsetič; po novem štetju – drugič znova v Cankarjevem domu.

Pred
tednom dni in kak dan čez so organizatorji Dvaindvajsetega slovenskega
festivala vin predstavili rezultate ocenjevanja slovenskih vin, ki so se v
štirih kategorijah potegovala za najboljša v izboru 119 vzorcev od kupaj 550 in
več vin, ki jih bo mogoče okušati, videti in nekatera tudi slišati jutri 14. in
v petek, 15.

Prispevki

30.Liffe. Od jutri pa do nedelje, 24. novembra: Jezero ter še sto (in več) filmov v 10 programskih sklopih

Sredi prejšnjega tedna so prireditelji Liffa v Kosovelovi dvorani CD pripravili novinarsko projekcijo, ki ji je sledil pogovor z ustvarjalci nove TV nadaljevanke Jezero: režiserjem Matevžem Luzarjem, izvršnim producentom Janezom Pircem ter urednikom Igranega programa Televizije Slovenija Janijem Virkom. Za prvi in drugi del filmske (in TV) nadaljevanke, katere
prva dva dela bosta na Liffu predvajana v enem 98 minutnem zamahu in ki so jo
uvrstili v sekcijo Predpremiere, so strnili zgodbo v lapidarnem opisu: Taras
Birsa, višji inšpektor za krvne in seksualne delikte, se na poti z novoletne
zabave nehote zaplete v preiskavo umora.

Prispevki

Razstava Frankfurt po Frankfurtu v Knjigarni Konzorcij

V ponedeljek se je odvilo prvo dejanje razstave Frankfurt po Frankfurtu 2019. Razstava letos predstavlja skoraj 7000 najboljših tujih knjig preteklega leta z različnih strokovnih področij.

Lifferanje, zapisano z majuskulo (predlog za SSKJ?).

Sredi tedna so prireditelji 30_mednarodnega filmskega festivala Ljubljana, ki ga tudi nepoučeni in do filma kot umetniškega dosežka zadržani poznajo zgolj in samo še z angleško kratico Liffe, novinarjem in strokovni javnosti predstavili prvi dve nadaljevanki iz niza šestih s skupnim naslovom Jezero. Če je to bila napoved kakovosti programskega nabora letošnjega jubiljenega festivala, potem bo dvanajst dni, kolikor jih prešetejemo med sredo, trinajstega in nedeljo, štiriindvajsetega novembra, premalo; Če se še tako dobro organizirate, vseh sto in nekaj filmov v tem času pač ni mogoče videti; Ob tem nam je ven in ven bežala misel na nedavno končani luxsemburški Filmski festival Srednje in Vzhodne Evrope, kjer so v osemnajstih dneh predvajali pol manj filmov, tudi v več krajih in kinodvoranah okrog prestolnice in tudi tam sredi glavnega mesta, seveda. Za tak organizacijski pristop imajo seveda svoje razloge, ki smo jih predstavili v eni od naših oddaj iz niza A poropos: Slovenska umetnost prek meja, kajti tam, v Luxemburgu, je našo filmsko produkcijo ali koprodukcije zastopalo kar šest filmov.

A propos

A propos: Slovenska umetnost prek meja – »Luzerka« in še pet filmov na luxemburškem CinEastu pod geslom Dol z zidovi

Nekaj dni pred trideseto obletnico padca berlinskega zidu bo geslo »Dol z zidovi« ali v nekoliko bolj literariziranem prevodu nosilnega slogana Down with Wals pred štirinajstimi dnevi končanega filmskega festivala Srednje in Vzhodne Evrope CinEast v Luxemburgu, vsekakor dobro umeščeno in povsem utemeljeno. Porušimo zidove, bi lahko podnaslovili tudi to oddajo; Bili smo tam, v Luxemburgu, ne v Berlinu, in si ogledali nekaj filmov, skušali zvedeti kaj več o festivalu samem, posebej pa smo se osredotočili na udeležbo slovenske filmske produkcije, ki si je tudi na tem festivalu v minulih letih izborila upoštevanja vredno pozornost in ugled.

A propos: Slovenska umetnost prek meja je na Ghourah (Gorjansko) od davnega leta 1885.

Preden je ekipa Radia KAOS odpotovala na tako rekoč našo, slovensko stran Avstrije, na Koroško, v Kotmaro vas, je izvršni avtor te oddaje iz niza Slovenska umetnost prek meja Andrej Kokot brskal in listal po različnih virih, da bi pregledal, s čim vse se ukvarjajo Koroški Slovenci; Ne le zato, ker se je, kot nostalgično zapiše v skici za ta uvod, pripravljal na snemanje in je po dobri stari maniri novinarjev stare šole ali kot svojo generacijo slikovito označi za tiste, ki delajo »na bukova drva«, še vedno prepričan, da je vedno dobro imeti polno beležnico podatkov ali če hočete – kak podatek in informacijo več, da potem ne sprašuješ sodobnih neumnosti o osebnem počutju in nenormalno spremenjenem vremenu, ko je hladno in preveč mokro, ko bi moralo sonce prijetno greti ali ko se zunaj pretirano ogreje, človekov notranji termometer pa na to ni več uravnan, pač pa zato, ker ga je vse to iskreno zanimalo; Podčrta, da vsaj polovica njegovih genov prihaja od tam, z one strani Karvank in v isti sapi priznava, da razen o svojih sorodnikih kaj malo ve, kakšno je dandanes življenje slovenstva tam čez, onstran te mejne planinske verige. Kar je nabrskal podatkov in informacij, jih zbral in uredil, ga je prepričalo, da je narodno buditeljsko početje Slovencev na avstrijskem Koroškem sila pestro, saj je vsaj pol njihove dejavnosti vezano na gledališko in koncertno dogajanje, da se več izobražujejo kot zabavajo (v krogu slovenske manjšine), le pol toliko se udeležujejo rekreativno športnih dogodkov v organizaciji slovenskih društev; Skoraj četrtino časa posvetijo obeleževanju dogodkov in literarnim predstavitvam; Od enega mikrookolja do druge lokalne, narodnostno relativno zaokrožene sredine, se ta intezivnost sicer razlikuje, kar dobro pokaže priročna preglednica, vendar z zadostno gotovostjo zatrjuje, da lahko lahko ugotovljeno upošteva kot vsaj približno relevantne podatke za celotno kulturmo in umetniško dogajanje med Slovenci na Koroškem v Avstriji.

Ljubljana

Kapitalizem in sreča nista skladen par, pravi Žižek; de Brea mu v MGL pritrjuje z Volponejem.

Minuli četrtek je bila na Velikem odru MGL premieračrne komedije Volpone. Avtor priredbe in režiser Diego de Brea se je oprl na besedili Bena Jonsona iz leta 1605, ki ga je prevedel Janez Menart in Stefana Zweiga iz leta 1926 in prevod Mojce Kranjc.

V ničemer aristokratski britanski humor na Mali sceni MGL: same ženske in moška – namesto šopka.

Zadnji četrtkov večer v septembru, ki je hkrati prvi jesenski, je za Mestno gedališče ljubljansko, po tistem, kar smo zvedeli na in ob nedavni novinarski konferenci, nadaljevanje z - v vsebinskem pomenu besede - razkošnim, odpiranjem nove sezone – tokrat na Mali sceni. Prvo slovensko uprizoritev komične drame Dragi, doma sem!