Tik pred prvomajsko praznično verigo, ko slavimo upor, delo, zmago in svobodo, no ne vsi ali pa vsaj ne vsi enako strastno, so nam na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega premierno prikazali nekakšen kontrapunkt tem prazničnim vsebinam. Črna komedija 52-letne nemške dramatičarke Theresie Walser, ki je doslej napisala že več kot dvajset dram, se je štirih, morda petih trinožnih oblasti iz polpretekle evro-azijsko-afriške zgodovine lotila s karikiranjem značajev predsedniških žena.
S tremi uprizoritvenimi dogodki, če je ta oznaka sploh pravi (pojasnilni) nadomestek za ustvarjanja, ki po nekih splošnih, v glavnem laičnih kriterijih, sodijo na rob, še raje čez meje, ki zamejujejo naše morebitno razumevanje neke vrste gledališkega uprizarjanja, morda celo umetnosti, se nocoj začenja Festival performansa Ljubljana. Središče festivalskega dogajanja, katerega program se izteče v soboto, 18_maja zvečer, je Stara pošta; Zdaj že več kot uveljavjeno ustvarjalno barakarsko gledališče, že nekaj let opremljeno s tremi poštnimi, kakopak v rumeno pobarvanimi kontejnerji, kjer se dogajajo gledališki eksperimenti; No, še zdaleč ne gre zgolj za uprizoritvena raziskovanja in preskušanja ter javnega soočanja z aktualnimi vprašanji na poljih kulturnega in umetniškega ustvarjanja; Tu se dogaja gledališče, ki vse skupaj upravlja in koncipira – le dva lučaja stran, tam prek peščenega parkirišča med Navjem, Baragovim semeniščem, kjer ob študentih domujejo še Festivalna in Pionirski dom; tam je umeščeno Slovensko mladinsko gledališče.
